Svet - naše ogledalo!

“Če misliš nase si sebičen.”
Pa je ta, ki misli nase res sebičen? Kdo ga bo postavil na prvo mesto, če ne on sam?
In ta, ki obsoja tega, ki je sebičen – kdo je v resnici sebičen?
Pa ta, ki postavlja druge pred sebe, je to res brezpogojno?
Kaj pa, ko tako opevani sebičen človek, ki vedno poskrbi zase – postavi drugega na prvo mesto?
Dejanje katere osebe mislite da je bolj brezpogojno in nesebično?
Kje je meja med sebičnostjo in ljubeznijo do sebe?

Sama sem spadala med ljudi, ki druge postavljajo pred sebe, misleč kako dobra oseba sem, nesebična, brezpogojno pomagam,… To me je pripeljalo do trpljenja. Bila sem v vlogi žrtve, hkrati pa daleč od nesebične. Ker če se iskreno vprašamo, kaj v resnici pridobimo s tem, ko druge postavljamo pred sebe? Moj odgovor je bil ljubezen. To kar si sama nisem znala dati. In ta nesebična pomoč je bila maska, ki je bila ustvarjena, da sem lahko preživela. Hkrati pa mi je življenje na pot pošiljalo ljudi, ki so mi nastavljali ogledalo – “sebični ljudje.” “Kako so lahko taki?” , “Samo zase se zmenijo?” , “Pa vse sem naredila za njih?”


Ne ni res, delala sem zase. Da sem “pridobila” ljubezen. Jaz sem bila sebična. In, ko sem bila enkrat to pripravljena pogledati, so začele odpadati maske, ki jih je um prefinjeno gradil od malega.


In kako dolgo še rabim “pomagati drugim”, da bom končno nehala in začela pomagat sebi? Koliko ljubezni še rabim, da bom sebe postavila na prvo mesto? In če s tem res pridobivam ljubezen kako to, da potem še nisem izpolnjena? Kako to, da so drugi še vedno pred mano? Kje se to konča?
 

Spoznanje da nas zunanji svet nikoli ne bo izpolnil, da ne glede na to kaj pridobimo od zunaj, še vedno ne bomo izpolnjeni, če si tega ne bomo znali dati sami. Terapija na terapijo. Jok. Jeza. Spoznanje, da to kar si želim dati, v svoji biti že sem. Radost. Ljubezen. Brezpogojna pomoč sebi. Beseda NE! Brezpogojna pomoč drugim. Novo ogledalo – ljudje, ki me cenijo. Wau, tukaj so zame. Sebe postavim na prvo mesto in še so tu. Mir.

Kakšno je tvoje ogledalo? Na kateri strani ogledala stojiš? Vidiš okoli sebe “sebičneže”? Lahko se vprašaš, kaj je tako sebičnega pri njih in kako je to problem zate? Vidiš okoli sebe ljudi, ki so jezni? Žalostni? Srečni? Polni ljubezni?
 

Na vsakem koraku se razkriva možnost, da bolje spoznamo sebe, če smo le to pripravljeni videti.
Sprejemanje je ključ. Iskreno in resnično sprejemanje sebe takega kot si. To je tisto, kar topi naboj trpljenja in kjer se skriva mir.

Razumevanje in sprejemanje sebe prinese razumevanje in sprejemanje drugih. In tako ugotovimo, da ves čas držimo en drugemu ogledalo in, da vsak bije svojo bitko.
Bolj, ko spoznavamo sebe, bolj razumemo, da njihova bitka ni osebni napad na nas in obratno. To ne pomeni, da se bo v svetu karkoli spremenilo, bo pa odpadel velik del trpljenja.
(Visited 1 times, 1 visits today)