Nevarnost prepričanj in zakaj bi bilo dobro, da jih opustimo?

Prepričanja so osnovni gradnik našega razmišljanja, saj so z nami že od malih nog. Imajo močan vpliv na naše delovanje, odločitve ter interakcijo z okoljem. Nekatera prevzamemo od staršev, prijateljev, okolice… Lahko bi celo rekli, da živimo v svetu prepričanj: denar pokvari ljudi, vsi moški/ženske so enaki, … Spet druga si ustvarimo zaradi neprijetnih/travmatičnih izkušenj.

Problem pa nastane, ker prepričanja, ki jih sami vidimo kot resnico, ustvarjajo notranje konflikte, ki vodijo v trpljenje. Zato postanejo omejujoča, škodljiva in v določenih situacijah lahko nevarna.

In zakaj potem prepričanja sploh nastanejo? Kot sem že omenila živimo v svetu prepričanj. Ko prevzamemo prepričanja svojih staršev, prijateljev, okolice in jih vzamemo kot resnico, ali ustvarimo svoje prepričanje, se omejimo. Tega seveda ne počnemo nalašč. To je igra življenja, ki nam omogoča, da živimo/preživimo. A šele, ko smo enkrat pripravljeni pogledati in opustiti ta pogojevanja, lahko resnično zaživimo.

Tako kot je bila pripravljena pogledati punčka v zgodbi s potico:

  • Punčka je opazovala svojo mamo kako peče potico. Preden je potico postavila v pekač ji je na vsaki strani odrezala krajce. Punčka jo je vprašala zakaj to počne in mama ji ni znala odgovoriti: “Ne vem, tako sem se naučila od mame. Pojdi vprašati njo.” Punčka je šla do svoje babice in jo vprašala: “Babi, zakaj je potrebno potici odrezati krajce?” Babica se je nasmejala in ji odgovorila: “Saj ni potrebno, jaz sem to počela, ker sem imela premajhen pekač.”

Nekateri celo življenje živijo v prepričanjih, ki jih lahko prikrajšajo, za dober kos potice. Spet drugi so pripravljeni iskati odgovore. Se kdaj vprašate “Ali temu res verjamem?”, “Kako vem, da je to res?”

Torej prevzeto prepričanje je za nas resnica, ki smo jo prevzeli od nekoga drugega, brez da bi imeli tako izkušnjo. Verjamemo namesto, da bi probali, izprašali in se odločili na podlagi lastne izkušnje.

  • Mama je rekla da rdeče pomaranče vsebujejo več sladkorja zato niso dobre za zdravje, zaradi tega jih ne jem.

To postane naša resnica in se tako omejimo ter prikrajšamo za izkušnjo. Tako bomo celo življenje v trgovini kupovali navadne pomaranče, saj nam podzavestno prepričanje ne bo dopustilo možnosti po izbiri rdeče pomaranče. Čeprav se nekje v nas skriva želja po izkušnji rdeče pomaranče, le te ne bomo kupili saj “ni dobra za zdravje”. In tako nastajajo notranji konflikti, zaradi katerih trpimo.

Seveda je pomaranča prispodoba za katero koli drugo izkušnjo v življenju.

Prepričanja pa si prav tako ustvarimo sami. Ponavadi zaradi travmatične/neprijetne izkušnje, da bi se zavarovali pred ponovnim izkustvom. Seveda se prepričanje ustvari v dobro nas samih, da nas zaščiti, da lahko preživimo. Vendar na koncu ugotovimo, da nam le to ne služi in da včasih zaradi tega še bolj trpimo.

Z vami lahko podelim povzetek terapije, iz katere je lepo razvidno, kako “nevarna” so lahko prepričanja:

  • Punca je kot problem izpostavila strah pred tem, da se nekdo energetsko poveže nanjo. Pred leti se ji je zgodila travmatična izkušnja, na podlagi katere je ustvarila prepričanje – Če se nekdo poveže nate, se ti lahko zmeša. Um je ustvaril prepričanje, da bi jo v prihodnosti zaščitil pred čim takim. Vendar je čez leta življenja na tak način ugotovila da jo to prepričanje, ki je bilo zanjo ČISTA RESNICA, omejuje. Zaradi tega je po svetu hodila z ogromnim strahom in anksioznostjo. Izogibala se je ljudi, se manj družila,… Vendar to ni pomagalo, trpela je in želela je samo, da ta strah izgine, obsojala travmatično izkušnjo, bila v vlogi žrtve, zakaj se ji je to zgodilo. Izkušnjo iz preteklosti je s svojim prepričanjem vlekla naprej in trpela zaradi prepričanja, ne več zaradi izkušnje same. V terapiji je lahko prepoznala ujetost v nesmisel tega prepričanja in s tem se je težava zanjo zaključila. Od tega trenutka naprej, ko je ozavestila, da to ni resnica ampak le prepričanje, so odpadli vsi strahovi, obsojanja, trpljenje,… Travmatična izkušnja sploh ni bila več problem, problem je bilo prepričanje, ki ga je vzela za svojo resnico.

Včasih pa je seveda potrebno najprej pogledati travmatično izkušnjo znotraj katere se skriva lekcija in nato lahko prepričanje odpade samo od sebe.

Na tej točki se verjetno pojavi vprašanje kako prepričanja prepoznati? Tako kot se je vprašala punčka, zakaj mama reže krajce, se lahko tudi sami skozi dan vprašate zakaj nekaj počnete, v kaj verjamete? Samoizpraševanje “Kako vem, da je to res?” , “So to moje misli ali misli koga drugega?” lahko pripelje do prepoznanja prepričanja.

Pomembno je, da se ujamemo v nesmislu svojega prepričanja, da ga lahko opustimo in resnično zaživimo.

(Visited 107 times, 1 visits today)