Maruša Vrečar

Tako kot vsak izmed vas, sem se tudi sama znašla v različnih življenjskih situacijah in preizkušnjah – lepih in manj lepih, prijetnih in bolečih, a v vsakem primeru potrebnih za to, da sem danes kjer sem.

Želja po terapevtskem delu se je oblikovala že v otroštvu. Ne da bi vedela, da ves čas iščem pomoč zase. Življenje se je odvijalo v smeri, kjer je bilo neizbežno začeti stopati po duhovni poti.

Postavljena sem bila na rob prepada, ki mi je prinesel konec in hkrati nov začetek. V želji po pomoči drugim se je skrivala želja po pomoči sebi.

Tako sem začela raziskovati in iskati pomoč zase. Moja pot se je začela z vpisom na šolo za bioterapevte, Karmična diagnostika, Neli Rep. Sledilo je eno leto intenzivnega dela na sebi. Hvaležna sem, da mi je ta šola in z njo vsi učitelji ter sošolci, prišla na pot. Tu sem spoznala, da moram najprej pomagati sebi, da bi lahko pomagala drugim.

Po treh letih učenja in dela na sebi je moja želja, da bi svoje izkušnje delila z drugimi še bolj rasla, vendar je nekaj še manjkalo.

 

Zame je bila prelomna točka, ko sem se, ne da bi sploh vedela za kaj gre, vpisala v šolo Terapevtski pristop k rešitvi in spoznala svojega učitelja napredne pogovorne hipnoterapije in nedualnega učitelja Aleksandra Marinkovića.

Do tega trenutka si nisem znala predstavljati, da je možno, da se lahko tako spremenimo. Da se lahko naš pogled in razumevanje tako spremeni; da težave, ki so se zdele nerešljive ne bodo več težave; da ne bo več situacije v življenju, ki se bi zdela nepremagljiva. Da bo odpadlo trpljenje!

Z prvim dnem šole pogovorne hipnoterapije sem vedela, da je to moja pot. Ta pristop je meni spremenil življenje.

Odkar pomnim me je v življenju spremljal strah, žalost in ne sprejemanje sebe. Življenje me je porivalo v situacije, kjer se je to še posebej izražalo. Kjer je strah prerasel v anksioznost in panične napade, kjer je žalost dobila oblike in barve, kjer je ne sprejemanje sebe preraslo v sovraštvo do sebe. Vse to se je zdelo neizbežno. Zdelo se je, da se je treba s tem naučiti živeti.

In sem se! Včasih je šlo bolje, spet drugič slabše. Niti v sanjah pa si nisem mislila, da je mogoče živeti tudi brez tega. In če ne bi izkusila, ne bi verjela. Z drugim pogledom in sprejemanjem le tega, je strah postal le čustvo, brez naboja trpljenja. S tem so anksioznost in panični napadi izgubili moč in za njimi je izginila vsaka sled. Žalost je bila končno slišana. Sovraštvo je zamenjala ljubezen, sprejemanje in lastna vrednost. Nenehno razmišljanje sta brez truda zamenjala tišina in mir.

Nisem mogla verjeti kako se lahko človek v eni terapiji tako močno spremeni. Kako je možno, da problem, ki je bil pred eno uro nerešljiv, postane smešen, prinese lekcijo in za vedno spremeni človeka. Kako težave niso več težave temveč nova priložnost za spoznavanje in sprejemanje sebe.

Ko sem po vseh letih končno začela poslušati sebe, se sprejemati, ljubiti, spoštovati, je postalo jasno, da je bila vsaka situacija v življenju, tudi tista najtežja, tu z namenom. Z namenom da ponovno pridem k sebi in hkrati ugotovim, da sem vedno bila tukaj! To spoznanje je razblinilo naboj trpljenja in pripisovanja negativnega/pozitivnega predznaka situacijam. Vsaka situacija je tu z namenom. Ni vedno prijetno, ni vedno lahko, pojavi se bolečina vendar trpljenja ni več.

Po končani šoli Terapevtski pristop k rešitvi in šoli Napredna pogovorna hipnoterapija lahko rečem, da mi je pristop, ki sem se ga učila od Alekdandra in ga sedaj izvajam tudi sama, v enem letu in pol spremenil življenje, pogled, razumevanje in sprejemanje sebe ter prinesel znanje, da končno stopam po samostojni terapevtski poti.

Skozi lastne izkušnje in izkušnje klientov, sošolcev, prijateljev in bližnjih sem spoznala, da je možno živeti ne da bi trpeli. Na lastni koži sem izkusila, da ni težave, ki ne bi bila zares rešljiva, če smo le pripravljeni biti iskreni in spoznati sebe v popolnosti. In to mi je dalo še večjo željo, da svoje znanje in izkušnje usmerim v terapevtsko delo.

Zame ključni del moje poti, pa je postala nedualnost, ki mi jo je predstavil Aleksandar. Od takrat naprej obiskujem njegove Satsange in Jogo iz Kashmirske tradicije.

Preko Aleksandra sem spoznala tudi nedualnega učitelja Rogerja Castillo in se imela priložnost udeležiti njegovega retreata, ki je prav tako pustil poseben pečat v “raziskovanju” nedualnih učenj. Prav tako svoj pečat puščajo učenja, ki jih predajajo/so jih predajali Papaji, Ramana Maharshi, Atmananda Krishna Menon, Mooji, Ramesh Balsekar in drugi…

Vse je hkrati izgubilo in dobilo smisel.

 

 

Maruša Vrečar

 

 

unnamed (5)
(Visited 254 times, 1 visits today)